Želeno občuti zdaj, ne šele, ko…

Pred kratkim, ravno ko sem iskala vprašanje, na katero bi lahko odgovorila, mi je bilo na dlan položeno občutljivo sporočilo. Kipi od vprašanj, za katera čutim, da si jih postavlja marsikdo. Z ozaveščanjem, da soustvarjamo svojo resničnost, ljudi pogosto skrbi, kako naj si ustvarijo srečo sredi neprijetnih okoliščin. Nekako nemogoče se jim zdi najti srečo v okoliščinah, za katere se zdi, da jo izpodbijajo, zato poglejmo, katera vprašanja je postavilo omenjeno sporočilo in kaj vam lahko svetujem na podlagi lastnih izkušenj. Vi pa na koncu vzemite to, kar bo v vas zazvenelo.

Sporočilo se je glasilo takole:

»Imam nekaj vprašanj zate. Upam, da niso pretežka glede na tvoje izkušnje. Kakor berem  na splošno v literaturi sem natančno na tistem mestu in živim natančno tako kakor je najboljše v tem trenutku. Pravijo tudi, da vesolje pripravlja za nas najboljše, vendar nam je to dano šele, ko tega v bistvu ne potrebujemo.

Naša služba pride, ko je ne potrebujemo. Naš partner pride, ko ga ne potrebujemo. Naša sreča pride, ko je ne potrebujemo. Kako pa pridemo do tega, da ničesar ne potrebujemo? Ali smo lahko sploh še živi, če ničesar ne potrebujemo? Torej vesolje je pripravilo za nas čudovite stvari. Meni pa se poraja vprašanje, kje se torej skrivajo te stvari? Pa še nekaj glede AFIRMACIJ. Sem prebral, da ko izgovarjamo svoje afirmacije v bistvu izražamo svojo nemoč in pomanjkanje in dobimo še več tega, in da afirmacije v bistvu služijo bolj temu, da se počutimo nekako boljše.

Bil sem na križarjenju in sem se naužil lepot morja in sonca. Opazoval pa sem tudi ljudi okoli sebe. Večinoma smo bili samski, vsak pa ima svoj način življenja. Na primer z nami je bil tudi zdravnik, ki je po mojem mnenju že daleč od realnosti. Pa strojni inženir, ki nima v sebi tiste prave življenske energije. Tu so bile pa tudi še ženske, ki ne vedo kaj bi same s sabo. Ko gledam sedaj na sebe, se sprašujem ali bom tudi sam prišel na ta nivo, se pravi, da izgubiš bitko z življenjem in samo še vegetiraš do konca. Kako naj se izognem temu, ker nočem končati tako?

Zakaj ne najdem svojega talenta, zakaj se ne prebudim in začnem živeti svoje življenje? Bo res moj talent in moje življenje ostalo v predalu in bo tiho vse to odšlo ne da bi zaživelo?«

Naj gre za občutek nemoči, nesamozavesti, nesposobnosti ali kateri drug neprijeten občutek, vztrajal bo toliko časa, dokler se ga ne bomo naveličali. Dokler ne bomo začutili, da ga imamo dovolj… in pika. Človek se ponavadi resnično prebudi šele takrat, ko mu gre nek neprijeten občutek dovolj »na živce«, da se odloči za spremembo – da se odloči, da se tega ne gre več. In res, nečesa, kar nam ni všeč, se res ni treba iti več. Svobodno se lahko odločimo za kaj boljšega.

Tako sem pred nekaj leti sama nevede stopila na pot zavestnega ustvarjanja, ko sem spoznala, da imam dovolj spodletelih poskusov v odnosih. V trenutku, ko sem spoznala, kako se nočem več počutiti, mi je postalo smiselno, da ni treba, da ljubezen začnem čutiti šele takrat, ko bom spoznala sorodno dušo. »Zakaj? Zakaj bi čakala šele na dan, ko naju bo življenje združilo, če pa lahko ljubezen občutim že zdaj?« se spomnim, da sem se spraševala. Popolnoma nesmiselno se mi je zdelo čakati na moškega, za katerega nisem niti vedela ali bo prišel ali ne. Nobenega zagotovila nisem imela. Nisem vedela, kako se bo odvilo moje življenje. Vedela pa sem, da imam dve izbiri: da občutek ljubezni v meni sproži sorodna duša, ki jo bom nekega dne srečala, ali da ljubezen občutim že zdaj, še preden se to zgodi.

Druga možnost je bila neskončno mamljivejša, saj mi je dajala občutek moči in svobodne izbire: občutek, da imam svojo srečo v svojih rokah. Začela sem vaditi občutek ljubezni in, čeprav je bilo sprva čudno, sem se, ne da bi razumela, kaj pravzaprav delam, odločila nadzirati edino stvar, ki jo lahko v življenju nadziramo – svoje počutje (vibracijo). Ker sem se sama sebi zdela nesamozavestna, pa sem začela vaditi tudi samozavest. Prvi poskusi so bili nerodni, a sem čutila, da mi koristijo.

Postopno sem začela opažati drugačno vrsto moških okrog sebe: uglajenih, spoštljivih, prijaznih, odločnih, ali z eno besedo, samozavestnih. Prej jih sploh nisem opazila. Prej so v moje življenje prihajali nesamozavestni moški: mučila jih je preteklost, niso vedeli, kaj hočejo in niso bili odločni. No, vsaj jaz sem jih videla tako. Ko pa sem začela vaditi samozavest in opažati samozavestne moške, je bilo kot bi nenadoma zamenjala nevidna očala. Še danes se spomnim, da sem ta premik prvič jasno zaznala na bencinski črpalki na Vrhniki in se vso pot domov zabavala ob misli: “Glejga zlomka. Obstajajo!” V resnici sem zamenjala svojo vibracijo in dragi je prišel na najbolj nepričakovan način. Ko sem že znala sama čutiti ljubezen in se imeti lepo sama s seboj. Ali z drugimi besedami, ko ga »nisem potrebovala«, da bi me izpolnil. Na enak način sem v srednješolskih letih kronični kašelj nadomestila z mirnimi dihali, težave s kožo pa z dobrim počutjem v svoji koži. O tem pišem tudi v svoji e-knjigi »Zakaj se Buda smeje? Nenavaden priročnik za več ljubezni in radosti v življenju«.

Ne gre torej za to, da stvari pridejo k nam, »ko jih ne potrebujemo«. Treba je gledati  š i r š e.  Gre za to, da začnemo nekako živeti z želenim občutkom že zdaj in ga ne prelagamo na dan, dogodek ali osebo v prihodnosti, ko bo, če bo, prišlo želeno. S pogojevanjem počutja si ne koristimo. To ni zavestno, temveč pogojno ustvarjanje, ki prinaša omejene rezultate in človeka utruja psihično in fizično. Zavestno ustvarjanje je brezpogojno občutenje želenega – da smo srečni že zdaj – ne »šele, ko…«. Tako se energija zrahlja in se ne ustavlja po nepotrebnem, temveč teče naravnost k želenemu.

Spomnite se načela Zakona privlačnosti: vse enako se med sabo privlači. Ko nadzirate svoje počutje, nadzirate kaj prihaja v vaše življenje. Ne bi smelo biti težko. Toda ljudje večji pomen pogosto pripisujejo želenemu kot svojemu počutju. Postavite svoje počutje na prvo mesto. Tega ne morem dovolj poudariti. Izvor v vas ne bo znižal vibracijske frekvence, da se boste počutili bolje – vi jo morate zvišati. In prav je tako. Prav zato nam Izvor, ki je vsak trenutek vibracijsko že usklajen z želenim, večno razsvetljuje pot. Bolj zanesljive Luči na poti preprosto ni.

Pomembno je začeti in si dovoliti delati majhne korake; občutiti želeno malce tu, malce tam, malce tu, malce tam… Ti majhni koraki krepijo “čustveno mišico” in novo vibracijo. Opazujte malčke, ki se učijo hoditi. Lahko so izjemen navdih. Padejo in se poberejo brez samoobsojanja. Njihovo dojemanje sebe in sveta je še čisto, zato koncepta, da je kaj narobe, ko padejo, ne poznajo – ter vsakič znova in vedno lažje vstanejo ter hitro shodijo.

Afirmacije so včasih res prazne ali neučinkovite. S tem se strinjam. Zato takrat, ko jih izbirate, izberite tisto, ki se vam zdi polna – prijetna in hkrati resnična za vas. Sama opažam, da trenutno resničnost lažje premostim z mislijo, ki ni le prijetna, temveč hkrati resnična zame. Misli, ki zvenijo lepo, a jih ne čutim kot svojo resnico, mi ne pomagajo. Udarjajo »v prazno.« Kar je resnično za koga drugega, morda ni resnično za vas, in obratno, zato vas spodbujam, da poleg uporabe tujih afirmacij najdete svojo lastno prijetno misel-resnico. Dovolite svojemu notranjemu vodstvu – prirojenemu talentu – da vam jo razkriva misel za mislijo, kajti v sebi že imate najboljšega guruja. Nihče zunaj vas ne more biti boljši od guruja v vas, lahko vas le vodi do njega, potem pa se že znajdete. Z njim ste se rodili in vsak trenutek potrpežljivo čaka, da mu daste zeleno luč.

Naj ta Luč sveti.

Obilo »zelenih valov« na poti življenja vam želim.

Z ljubeznijo,

Nataša Martinčič – Ašvata