Zakon privlačnosti in dopuščanje želenega

Energija dopuščanja je tako velika, močna in hkrati mehka, da skoraj vsak poskus opisati jo vzbuja občutek, da jo bom omejila. Zato raje začnem z mislijo, ki je neverjetno natančen in meni osebno zelo ljub opis dopuščanja, izrazil pa jo je Bashar, ki ga kanalizira Kanadčan Darryl Anka:

»Največja moč zahteva najnežnejši dotik.«

V teh besedah ni nikakršnega agresivnega poskusa spremeniti karkoli, nobenega posega na silo, ničesar, kar bi vzbujalo nujo, nobenega nadzora (v klasičnem zemeljskem smislu), pač pa eno samo nežno dopuščanje tega, kar je … da preprosto je. In kjer ni upora, tam energija teče.

Ko smo snemali oddajo »Preprosto naravno: Zakon privlačnosti in dopuščanje želenega«, sem gledalcem približala energijo dopuščanja tako, da sem se z vso močjo uprla ob steno, pravzaprav ob sliko gore, ki je služila kot ozadje studia – in jih spodbudila, da storijo enako. Nato sem razložila, da se gora vedno upira vame z enako silo kot jaz vanjo, in da gre za čisto fiziko. Nato sem se malce manj uprla vanjo, gora pa malce manj vame. Ko sem se končno nehala upirati vanjo in odmaknila roke, ni bilo čutiti nobenega upora več niti s strani gore.

To »goro« ali »steno« v našem življenju lahko predstavljajo različne stvari: neka situacija, oseba ali odnos, finance, zdravje, kariera … ali najosnovnejša oblika »stene«, ki ji pravimo neprijetno čustvo.

Neprijetne okoliščine ustvarimo z obešanjem na neprijetne misli, prijetne pa s prijetnimi. Toda danes toliko ljudi ve, da so prijetne, pozitivne misli pomembne in da nam koristijo. Prav imajo. To, kar se dogaja v današnji poplavi knjig o moči pozitivnega mišljenja, pa je, da mnogi ne znajo sprostiti napetosti, ki jo ustvarijo s svojimi mislimi. Ko ne vedo, kako brzdati neprijetne misli in informacije iz okolja, se lahko dalj časa počutijo neprijetno. In če te napetosti/upora nekako ne sprostijo (sodobna znanost upor imenuje stres), se lahko razvije v bolezen, zato smo priča ljudem, ki so zelo pozitivni, teži pa jih bolezen. »Kako je to mogoče?« se najbrž sprašujete ali celo poznate koga, ki je bil vedno med najbolj pozitivnimi ljudmi, ki jih poznate, nato pa se mu je sesulo zdravje.

Naše telo se prvo odzove na naše misli in ne laže. To je krasno, ker imamo kot fizična bitja telo, ki nam na povsem otipljiv, občuten način, 24 ur na dan sporoča, kako ravnamo s sabo. Telo nam ne more lagati, ker je energija, in ker so misli energija. Vse, kar obstaja, je energija. To so pred davnimi časi učili modreci na različnih koncih tega sveta, danes pa to potrjuje tudi kvantna fizika. Tako čudovito je, ko začnemo zavestno razumeti in uporabljati to energijo. Povrnemo si osebno moč, dostojanstvo, zdravje in veselje do življenja… Toda, da bi svojo miselno energijo uporabljali kot povsem budni, zavestni ustvarjalci, si moramo dovoliti čutiti. Naša čustva, pozitivna IN negativna, so naše notranje vodstvo, in ko jih odrivamo, ignoriramo najgloblje in najdrogecenejše vodstvo! Samega Sebe z veliko začetnico. Izvorno, čisto pozitivno energijo, katera v resnici smo.

Pravkar povedano na prvi pogled morda zveni protislovno, zato je čas, da se vprašamo: »Zakaj je Izvor (nefizični del nas) čista pozitivna energija?« In odgovor je: »Ker se ničemur ne upira. Ker ničesar in nikogar ne obsoja. Ker je brezpogojna. In ker je brezpogojna, se nikjer ne zatika. Le teče in teče in teče! Ne zatika se ob misli in občutke, ob katere se ponavadi zatika človeško bitje. Ne obsoja nas.

Pred kratkim sem mlado žensko, ki je imela težave z depresijo, pobliže spoznala z zavestnim ustvarjanjem. Ko je videla, da je ok, da si dovoli čutiti, kar pač čuti, da se ji ni treba bati tega, kar čuti, da se ji ni treba siliti v nekaj, do česar ji ni, in da ji ni treba obsojati sebe, ko ima neprijetne misli (Izvor nas ne obsoja, ko imamo neprijetne misli, zakaj bi se torej mi?) ter se naučila najti prijetne misli, je opustila antidepresive. Prejšnja terapevtka je opazila takšno razliko na njej, da jo je vprašala, če je zaljubljena, ker sije, njena hči pa se je preprosto zjokala od sreče, ko je videla, kako mami spet sije.

Torej, ko se tudi fizični del nas začne osredotočati bolj kot nefizični Izvorni del nas, začnemo spoznavati moč in lepoto (energije) dopuščanja. Naučimo se preprosto čutiti to, kar pač čutimo, brez obsojanja, če je neprijetno. Tudi če je tako intenzivno prijetno, da komaj prenesemo, se naučimo dopuščati vedno več radosti in zlivati z vedno višjo vibracijo.

Ko si dovolimo gledati na neprijetne občutke tako, kot nanje gleda Izvorni del nas, začnemo delati občutne čustvene/vibracijske premike, preobražati neprijetne misli v prijetne in širiti svoj koncept sveta. Začnemo se privajati na Izvorno frekvenco tega, kar smo in ugotovimo, da takrat, ko se ne obsojamo, če nam ne uspe najti prijetnih misli, neprijetne misli dobesedno zletijo skozi nas; naše razpoloženje se izboljša ne da bi poskušali za vsako ceno nadzirati neprijetne misli. Ker si dovolimo brezpogojno, brez obsojanja, čutiti to, kar čutimo, “roko damo stran od stene”, upor popusti in energija steče. Neprijetna čustva nimajo več nadzora nad nami, ampak ga imamo mi nad njimi, ker jih ne poskušamo nadzirati. LoL Spet zveni protislovno ali paradoksalno, kajne? Toda… Paradoks ni paradoks. Je le zakon Vesolja, ki ga človek dojema kot paradoksalnega takrat, ko ga še ne razume v celoti.

Na začetku nas seveda lahko straši misel, da nas bo pobralo, če si bomo dovolili čutiti strah, jezo ali žalost. Toda, brez skrbi, nič se ne bo zgodilo. Dovolj je, da vemo, da imamo takrat, ko si dovolimo čutiti to, kar čutimo, MI nadzor nad svojimi čustvi, ne čustva nad nami; da imamo takrat, ko se ne bojimo svojih čustev, MI nadzor nad svojimi čustvi, ne čustva nad nami; da si v neobsojanju svojih neprijetnih čustev, v brezpogojnem sprejemanju tega, kar čutimo, ljubeče stojimo ob strani. Ko ne obsojamo svojih neprijetnih misli, “ko se umaknemo s poti” kot pravi Abraham-Hicks, stopi v ospredje naš Izvorni pogled in nam povrne nasmeh na obraz.

Vesolje se nemudoma odzove na naš čustveni premik in po Zakonu privlačnosti okrepi zagon misli v pozitivno smer.

Stranski učinek takšne vaje je, da postanemo občutljivejši za to, kar čutimo. To pomeni, da prej “umaknemo roke od stene”, ko zaznamo neprijetno misel in se prej prepustimo temu, kar v resnici smo: veselju in ljubezni. Pa tudi neprijetne občutke drugih ljudi in njihov način sproščanja upora začnemo razumeti bolje, kar posledično ustvari več dobre volje, več želenega. Marsikaj vidimo z veliko širše perspektive kot prej. Z brezpogojnim čutenjem prebudimo sposobnost samouresničitve in dobesedno zaživimo. Končno si začnemo dovoliti čutiti in delati to, kar nas najbolj veseli. V življenju začnemo zaznavati neskončno inteligenco svoje največje radosti.

Brezpogojnost postane eno samo olajšanje. Z minimalno vložene energije, zgolj z dopuščanjem, se začnemo zaznavati kot vibracijsko bitje. »Goram« se upiramo vedno manj in več se veselimo.

Slej ko prej spoznamo, da »gore« ni.

Vedno premaknemo le Sebe.