Pred približno dvema letoma sva z možem obiskala eno njegovih sester, ki z družino živi v ZDA blizu lepega Chicaga. Na poti domov smo opazili, da se zapira nek nakupovalni center. Parkirali smo in se odpravili pogledat, kaj ponujajo. Z možem sva vzela s sabo Juliana, takrat 2 in pol letnega sina njegove sestre oz. njegovega nečaka, ga posadila v nakupovalni voziček ter začela vneto firbcati po trgovini.

Po skoraj dveh urah me iz nakupovalne mrzlice nenadoma zdrami otrokova potrpežljivost. “Julian, kako mirno in potrpežljivo že ves čas sediš v vozičku in se sploh ne pritožuješ. Tako potrpežljiv si. Neverjetno!” On pa meni nazaj: “I know.”  Osupla nad njegovim odgovorom, se z možem spogledava in se od srca nasmejiva. Še odrasli ljudje se pogosto ne odzovejo tako. Julian ni potreboval mojega komplimenta … Vedel je, kaj se dogaja. Zaznavala sem velikega modreca v telescu 2-letnika.

Leto dni kasneje, torej poleti 2017, pa sva se nekega popoldneva z možem odpravila v pralnico, v klet.  Tu v Kanadi je namreč drugače, vsako stanovanje v bloku nima lastnega pralnega stroja, pač pa je pranju oblačil namenjen poseben prostor bodisi v kleti bodisi v najvišjem nadstropju (severno-ameriški slog).

Prideva v pralnico ter se na vrat na nos zaljubiva v dvojčka, približno 3 leta stara fantka in punčko, ki sta svoji mami pomagala prati. Govorili so francosko. Nisem si mogla pomagati, da ne bi izrazila tistega, kar sem čutila, in otrokoma sem rekla: “Kako lepa sta!” Na kar fantek odvrne: “Je sais,” ali slovensko, “vem”… Vsi trije odrasli smo se spogledali in se na široko nasmehnili.

Njuna mama je še skomignila z rameni in dodala: “Takšna sta …”

Odvrnila sem: “Čudovita sta. Krasno je, da se tega zavedata. Problemi se začnejo takrat, ko človek pozabi, da je lep.”

Z nasmeškom na obrazu se je strinjala…

 

Deli na:
Facebooktwittergoogle_pluslinkedinmail

2 komentarja

  • SUZANA OSLAJ  avgust 8, 2018 at 06:25

    Draga moja Nataša,
    saj veš, da je pozdrav brez objema kot ptiček brez gnezda. Objemam te z vso svojo močjo. Tja v daljni Montreal. Vedno znova in znova me navdušuješ. Ob tvojem zapisu se ponovno ježim. Več kot zanimivo, nežno, hkrati pa globoko in poučno. Tudi sama imam podobno izkušnjo. Kako lepo je, ko podobne reakcije pri odnosih z drugimi tudi sam zavestno zaznavaš. Morda nekdo poreče, da si samovšečen, narcisoiden, ko potrdiš prejetemu komplimentu. Ne. Te besede prihajajo iz srca. So naši prvinski občutki, ki jih otroci še niso pozabili. So odličen zgled kje je naša lepota in moč. V nas samih. Naša vrednost je neskončna, brez meja. In to se čuti. Hvala ti. S prelepim primerom si le potrdila in nakazala smer in pot za vse nas. Mojstrica si.
    Z nasmeškom na obrazu se globoko strnjam….
    Pozdrav iz domovine.

    • Ašvata  avgust 31, 2018 at 14:03

      Draga Suzana, hvala ti za ta čudovit komentar. Tudi tebe je vedno lepo brati. Morda pa nam kdaj kaj lepega, tako iz srca, napišeš tudi ti. Jaz bi te z veseljem brala. Pozdravček v prelepo domovino!