Pred približno dvema letoma sva z možem obiskala eno njegovih sester, ki z družino živi v ZDA blizu lepega Chicaga. Na poti domov smo opazili, da se zapira nek nakupovalni center. Parkirali smo in se odpravili pogledat, kaj ponujajo. Z možem sva vzela s sabo Juliana, takrat 2 in pol letnega sina njegove sestre oz. njegovega nečaka, ga posadila v nakupovalni voziček ter začela vneto firbcati po trgovini.

Po skoraj dveh urah me iz nakupovalne mrzlice nenadoma zdrami otrokova potrpežljivost. “Julian, kako mirno in potrpežljivo že ves čas sediš v vozičku in se sploh ne pritožuješ. Tako potrpežljiv si. Neverjetno!” On pa meni nazaj: “I know.”  Osupla nad njegovim odgovorom, se z možem spogledava in se od srca nasmejiva. Še odrasli ljudje se pogosto ne odzovejo tako. Julian ni potreboval mojega komplimenta … Vedel je, kaj se dogaja. Zaznavala sem velikega modreca v telescu 2-letnika.

Leto dni kasneje, torej poleti 2017, pa sva se nekega popoldneva z možem odpravila v pralnico, v klet.  Tu v Kanadi je namreč drugače, vsako stanovanje v bloku nima lastnega pralnega stroja, pač pa je pranju oblačil namenjen poseben prostor bodisi v kleti bodisi v najvišjem nadstropju (severno-ameriški slog).

Prideva v pralnico ter se na vrat na nos zaljubiva v dvojčka, približno 3 leta stara fantka in punčko, ki sta svoji mami pomagala prati. Govorili so francosko. Nisem si mogla pomagati, da ne bi izrazila tistega, kar sem čutila, in otrokoma sem rekla: “Kako lepa sta!” Na kar fantek odvrne: “Je sais,” ali slovensko, “vem”… Vsi trije odrasli smo se spogledali in se na široko nasmehnili.

Njuna mama je še skomignila z rameni in dodala: “Takšna sta …”

Odvrnila sem: “Čudovita sta. Krasno je, da se tega zavedata. Problemi se začnejo takrat, ko človek pozabi, da je lep.”

Z nasmeškom na obrazu se je strinjala…