Pred kratkim je srfanje po Facebooku obrodilo bogate sadove. Bogate pravim zato, ker mi ogromno pomenijo globoko pozitivna čustva – in ker takšna čustva izhajajo iz resnično širokega zornega kota; takšnega, ki se dna človeške duše tako dotakne, da zbudi še tako speče srce in na dan kot iz vulkana privrejo vroče solze sreče.

Naletela sem na članek in video o moškem, katerega delo se me je globoko dotaknilo. Živi v severni Novi Mehiki, ime mu je Ra Paulette (desno, star je 67 let) in že 25 let, sam, v puščavi, klesa votline tako lepo, da človeku vzame sapo: to pa je tudi njegov namen. Nobene izobrazbe nima za to. Ni arhitekt, ni inženir, le svojo strast je našel. Njegova želja je, da ob pogledu na izklesane votline ljudi vsaj za trenutek prežamejo globoka čustva, veličina in lepota … Pravi, da skuša odpreti človekova čustva in da najbolj uživa v procesu ustvarjanja … Novinar ga najprej vpraša, če je obseden s svojim delom, on pa mu gladko odgovori: “Bi rekli, da je otrok obseden z igro? Ne bi uporabili besede ‘obseden’. Ko delaš nekaj, kar ljubiš in te kliče, to hočeš delati ves čas.”

Doslej se me je enako močno dotaknilo delo španskega arhitekta Gaudija, ki me je pred nekaj leti s svojo cerkvijo Sagrada Familia v Barceloni šokiral v najlepšem mogočem smislu. Ko sem vstopila vanjo, mi je brez vprašanja odprla srce tako široko, da so na dan privrele tiste vroče solze radosti iz globin. Nisem bila vajena takšne veličastnosti …  Barve, svetloba in oblike so se prelivale skozi mene in govorile … Prebudile so čustva, tako pozitivna, da sem jih komaj prenesla. Tako lepo je narejena, da me je s svojo lepoto vso presunila in se mi za vedno vtisnila v srce in dušo.

Lepota tega sveta je nepopisna, in ko kdo ustvari kaj takega, s čimer nam jo približa, da skozi njega in njegovo delo čutimo še mi, to z največjim veseljem delim. Kdo pa nima rad globoko pozitivnih čustev? Takšnih, ki tako prijetno pretresejo, upognejo in zbudijo strogi intelekt, da še ta spozna, da pravzaprav čuti …

In to je vse, kar me zadnje čase zanima: kako zbuditi globoko prijetna čustva in tako živeti? Očitno nas resnično (z)gane le pristna ljubezen do ljudi, živali, našega dela, stvari, do česarkoli.

Zgoraj omenjeni video si lahko ogledate s klikom tukaj, vendar moj namen ni govoriti o njem, temveč pozornost ljudi usmeriti k vlogi in vrednosti čustev.

S tem člankom bi rada naredila nekakšen uvod ali prehod od lahkotnega Bude v magistrsko delo o zavestnem ustvarjanju v mednarodnih odnosih za vse, ki vas to seveda zanima ali poznate koga, ki bi ga to zanimalo. Delo sem zagovarjala spomladi 2015 na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, z vodstvom čudovitega mentorja, dr. Milana Brgleza, ki je v času, ko je nastajalo to delo ravno začel opravljati novo funkcijo. Boljšega mentorja res ne bi mogla imeti, saj je točno vedel, katera literatura mi bo pomagala razložiti subjektivni pogled kot enakovrednega objektivnemu – ali z drugimi besedami, prikazati čustva kot koristno in pomembno notranje vodstvo pri zavestnem ustvarjanju v mednarodnih odnosih, naši državi, soseščini in vsakem posamezniku … nekaj, čemur se znanstveni krogi ponavadi izogibajo in včasih posmehujejo. Zato še enkrat hvala Vam, dr. Brglez.

Drugi namen tega članka je ponuditi vir, s katerim si lahko pomagate pri lastnem akademskem pisanju, raziskovanju in delu. Pred leti, ko sem študirala angleščino, sem bila povabljena na neko fakulteto na predstavitev seminarske naloge z duhovno vsebino. Mladenič, ki ga osebno nisem poznala, poznala pa ga je moja dobra prijateljica, ki me je povabila tja, je seminarsko nalogo predstavil žal neuspešno. Razumel ga je lahko le tisti, ki že ima neko globljo duhovno izkušnjo, ne pa kdo, ki ne zmore niti prave objektivnosti v smislu: »To je težko dokazljivo, vendar dopuščajmo možnost … Bodimo odprti, poskusimo najti različne poglede na to.« V predavalnici je bilo namreč čutiti posmeh.

Od takrat je minilo približno 10 let in z veseljem vam povem, da mi je prav znanost sama, natančneje kvantna fizika in nevroznanost, pomagala povedati to, kar sem želela povedati. Tudi delo Esther in Jerryja Hicks oz. Abrahama-Hicksa mi je uspelo vključiti. V drugi polovici dela boste našli lestvico čustvenega vodstva, povzeto po njuni knjigi »Prosite, dano vam je«, vseskozi delo pa nekaj Abraham-Hicksovih misli, ki so se mi zdele vsebini najbolj primerne. Ni jih veliko, toda dovolj. Pomembnejše se mi je zdelo vključiti dela, ki so lažje razumljiva in bliže akademikom.

Prav tako kot Ra Paulette, sem v magistrskem delu tudi sama skušala odpreti človekova čustva, vendar na področju mednarodnih odnosov in znanosti na splošno. Ne bom trdila, da znanost čustva gladko zavrača kot nezanesljiva, subjektivna in neuporabna, ker se to že spreminja. Uradno sprejema le objektivni pogled, vendar kvantna fizika že širi ta, nekateri mu pravijo dogmatičen, pogled v bolj miselno prožnega. Kvantna fizika ugotavlja, da se materija na subatomski ravni odziva na subjektivnega opazovalca. Brez modernih raziskav mi torej ne bi uspelo napisati znanstvenega dela o zavestnem ustvarjanju na področju mednarodnih odnosov, in lahko vam povem, da so med pisanjem prave informacije k meni pritekale z vseh koncev kot bi me nekdo zalagal točno s tem, kar sem potrebovala. Čisti užitek! Odkrila sem prečudovito razmišljanje Barucha Spinoze, Nikole Tesle in številnih drugih mislecev, ki o zavestnem ustvarjanju, vsak na svoj način, govorijo že »od vekomaj« …
Spinoza me je še posebej očaral. Spinoza je za intelektualne kroge to, kar je Abraham-Hicks za duhovne. Je eden velikih filozofov, ki je v današnjih časih vedno bolj priljubljen in slovi po razmišljanju, ki ga je zabeležil v znamenitem delu z naslovom Etika. Že pred 350-imi leti je govoril o tem, kar danes šele ugotavljata kvantna fizika in nevroznanost. Največji užitek pa je bilo odkriti dela znamenitega teoretika mednarodnih odnosov Alexandra Wendta, ki v svojih delih pravzaprav ŽE nekaj let govori o zavestnem ustvarjanju v mednarodnih odnosih – in cilj mojega dela je bil izpostaviti, pokazati in dokazati prav to. Hkrati sem tudi njegova dela uporabila za razlago vloge in vrednosti čustev. Jupi! Za to odkritje sem večno hvaležna mentorju. Wendtovo delo mi je priporočil na čisto prvi govorilni uri, na povsem nedolžen način, ko mi je po prvem prebranem osnutku dispozicije rekel: »O, ti si pa konstruktivistka. Poznaš dela Alexandra Wendta?« Le skomignila sem z rameni in rekla »ne,« a ko sem ga začela brati, sem vedela, da sem našla točno to, kar sem iskala: pot najmanjšega upora za razlago zavestnega ustvarjanja v mednarodnih odnosih. Zavestnega ustvarjanja namreč ne moremo razložiti brez razlage vloge čustev.

Tiste, ki poznate mojo knjigo »Zakaj se Buda smeje?« naj opozorim, da je magistrsko delo napisano na znanstven način in ne omenja nobenega vesoljnega menedžerja Srečka Turboviča … Na Fakulteti za družbene vede me ne bi jemali resno. Seveda ne. Sem pa ga omenila komisiji na koncu zagovora, ko sem dr. Milanu Brglezu predlagala naj se za vse člane parlamenta uvede obvezna telovadba, ker spodbuja dobro počutje. Dobro počutje vodi v boljše odločitve, saj veste … Nisem si mogla pomagati in vsi smo se nasmejali.

Po besedah komisije je to delo odprlo vrata družboslovcem, ki jih zanima vloga čustev. Če mi je uspelo nekaj tako občutljivega razložiti na dovolj prizemljen način, da je bila komisija navdušena, potem bi rada dala priložnost še komu drugemu, da prebere to, kar sem tako ali tako nameravala deliti z vsemi vami.

Komaj čakam dan, ko znanosti ne bomo več enačili le z objektivnim pogledom, ampak s čudovitim ravnovesjem med objektivnim in subjektivnim, in njunim sodelovanjem; ko bomo razumeli, da čustev nima le vsak posameznik, ampak tudi država; da ima njeno ljudstvo čustva in hoče biti srečno; ko bomo razumeli, da je splošno počutje ljudstva notranje vodstvo vsake države, in da notranja napetost vedno kliče po razumevanju in predvsem sodelovanju – s samim sabo.

Naj za konec dodam še naslednje.

Bolj ko razmišljamo, bolj smo sposobni čutiti. Zakaj? Ker moč svojih misli čutimo.

Bolj ko razmišljamo, bolj se tudi širi naš zorni kot. Postopno se naš zorni kot tako razširi, da ne moremo ne biti navdušeni nad tem, kar zaznavamo; nad svetom, ki ga dojemamo oz. našim doživljanjem sveta. Rešitve domujejo v širšem zornem kotu, ker v ozkem zanje ni prostora. Tako je, kot bi ozek pogled zbujal neprijetna čustva, vedno širši pa vedno prijetnejša. Poglejte velike genije tega sveta: Nikola Teslo, Alberta Einsteina, Thomasa Edisona, Helen Keller, Marie Curie, Jane Goodall, Lauro Deming… Navdušenci! In Ra Paulette, ki sem ga omenila na začetku? Tako navdušen, da ga imajo za obsedenega. Ko bo več ljudi obsedenih s tem, kar jih resnično resnično veseli, bo to svet genijev in ustvarjali bomo veliko več želenih stvari.

Razum se v tem fizičnem svetu razvija takrat, ko si človek dovoli segati po novih, prijetnih mislih; ko si dovoli delati to, kar ga resnično veseli. Če ne verjamete, začnite brati o načinih razmišljanja genijev našega časa. Sodelujoča razum in srce sta sposobna proizvesti na prvi pogled nepojmljive rešitve. Optimalno delujeta prav skupaj. Nismo ločeni v srce in razum, ampak smo celota. Le znanost še uradno ločuje razum od čustev, oziroma objektivni in subjektivni pogled, ker šele začenja razumeti povezavo med njima. Toda bolj ko napreduje, bliže je njuni stični točki – čustvom kot komunikaciji med fizičnim in nefizičnim, »kvantnim« svetom. Duhovnost postaja znanstvena, znanost pa duhovna. Ples srca in razuma. Namenjeno jima je biti najboljša »frenda«.

Vse se izteče dobro, ko si dovolimo sodelovati s Sabo: kot posamezniki, kot soseščina, mesto ali država … Svet je res lep. In jaz sem obsedena z zavestnim ustvarjanjem. S čim pa vi?

Naprej na mag. delo > “Učinek opazovalca: komplementarnost subjektivnega in objektivnega pogleda s kvantne perspektive“