Dragi moji soustvarjalci,

Ko sem skušala ubesediti sporočilo na praznik ljubezni, je nastalo nekaj nepričakovanega. Najprej sem želela napisati članek, potem pa je članek začel spreminjati obliko… Zanimivo, kajne, kako to, kar se želi izraziti, nekako vedno najde pot?

Spodaj z vami delim pesem “Bolj ko dajem ljubezen”.  Naj se dotakne vseh tistih, ki čutite, da vam je v tem trenutku namenjena. Prepuščam ji besedo ter vam in vsem, ki jih imate radi, želim veselo Valentinovo!

*******

Bolj ko dajem ljubezen, bolj se polni moje srce…

Zakaj bi ustavljala reko, ki me napaja?

Bolj ko izbiram ljubeč pogled, več je ljubezni v mojem življenju…

Zakaj bi ustavljala reko, ki me krepi, oplaja in bogati?

Ko se vrnem v naročje ljubezni, lažje spet najdem pot v njen objem…

Zakaj bi ustavljala reko, ki vedno ve, kam me pelje?

Ko ji pustim, da me greje, v meni topi meje…

Zakaj si ne bi pustila občutiti njene brezmejne topline?

Ko se zatečem k njej, me že čaka z vsem, kar potrebujem…

Zakaj bi dvomila, da se nanjo lahko vedno zanesem?

Njen tok je čist kot solza, v kateri jasno vidim Sebe…

Zakaj bi zrla kam drugam?

Ko si utira pot, mi kaže moč sprejemanja…

Zakaj ne bi sprejemala popolnosti življenja?

Nima predsodkov in ne obsoja…

Zakaj bi jo ustavljala sredi poti s sodbami?

Je mehka, a močna, vedno najde pot.

Mirno teče mimo ovir in podira meje.

Kaže mi, kdo v resnici sem in kaj šteje.

Zakaj se ne bi zlivala s tem, kar sem…?

Ko zvečer zaspim in se zjutraj zbudim,

me od znotraj objame, poljubi in prišepne:

»Zakaj ne bi ustvarili še enega božanskega dne?«